[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: CHIMAMANDA NGOZI ADICHIE - AMERIKANKA

Koridor, 26. februar 2015 ― Založba: Sanje Leto izdaje: 2014 Prevod: Gabriela Babnik Roman nigerijsko-ameriške pisateljice Chimamande Ngozi Adichie se ukvarja z zelo ameriškimi problematikami, kakršne so imigracija, podoba ženske lepote v medijih ter konflikti med rasami. Zato je prav prijetno presenečenje, da je v politični klimi, ki dandanes vlada v Evropi, založba Sanje izdala njegov prevod. Zgodba sledi življenju nigerijskega dekleta in fanta, ki se odpravita iskat izobrazbo ter boljše življenje na drugo stran morja. Ifimelu se odpravi v Združene države Amerike, njen ljubimec Obinze pa se po nekaj neuspelih poskusih izseli v Veliko Britanijo. Ifimelu, ki je glavna junakinja, v ZDA pridobi izobrazbo ter si poišče delo, se znajde v različnih razmerjih, ob tem pa se sooča z rasnimi ter spolnimi predsodki. O vsem omenjenem piše na svojem blogu, ki z vidika neameriške črnke raziskuje problematiko črnske rase v Ameriki. Njena zgodba, ki je nekakšna kronika vzpona iz revščine do statusa premožne spletne novinarke, je izpisana z dobršno mero čustvenega naboja, z jezikom, ki je zelo eleganten in čist, čeravno malce neizrazen. Njeno pisanje je namreč ujeto v sodobni ameriški predpisani slog, ki teži k preprostosti in berljivosti, a temu žrtvuje avtorjevo prisotnost v besedilu. Ifimelu svoja doživetja v Ameriki obdela v svojem blogu, kjer so predstavljena z njene starejše, bolj objektivne ter skorajda akademske perspektive. Gre za zelo zanimivo slogovno odločitev, ki doda nov glas pripovedi. Z elementi bloganja se roman zelo jasno in očitno osredotoči na problematiki rasizma in spolne diskriminacije, spričo česar je velik del subtilnosti tradicionalnega dela besedila izničen in roman izpade skorajda didaktičen. Dogajalni tok se velikokrat upočasni in čeprav je Amerikanka polna notranjega dogajanja, se na precej mestih v romanu ne zgodi prav nič. To bi morda lažje prenesli, če Ifimelu na trenutke ne bi bila nevzdržno antipatičen lik, ki se z mnogimi odločitvami odtujuje od bralca. Zmoti denimo njen

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Otroci Adama in Eve

Koridor, 26. februar 2015 ― Režija: Jan Cvitkovič Igrajo: Ivo Barišič, Irena Kovačević, Miha Nemec, Marjuta Slamič Premiera: 18. 2. 2015, SNG Nova Gorica Če bi bile vse predstave takšne, bi tudi čez čas postalo dolgočasno. Ker niso, pa ta predstava predstavlja vsaj prijetno osvežitev, če že ne smernice, ki jim velja slediti. To še posebej velja v kontekstu SNG Nova Gorica. Zato pa imajo toliko več dela gledalci, ki takšnih predstav niso vajeni. Storiti morajo nekaj preprostega in zahtevnega; zreti v to, kar se dogaja na odru, čustvovati in se spraševati čim bolj neobremenjeno. Jan Cvitkovič je svoj odrski prvenec izdelal celostno. Tako, da je funkcijo režiserja razumel odprto, kot spodbujevalnika ustvarjalnosti v ekipi in ne kot nadčloveškega »vednika«, ki le operira z ekipo. In sodelavci so bili najprej soustvarjalci. Prikaz osnovnih vsebin in form človeškega življenja tako deluje celostno in iskreno. Režiser v intervjuju predstavo povzame: »Kratko potovanje skozi življenje v smrt in nazaj v življenje. Brez pretiranega strahu.«* Besedilo, ki so ga skozi proces sooblikovali režiser in štirje igralci je izčiščeno, v njem ni nepotrebnega. Prava molitev. Ampak ne molitev kot prošnja, temveč molitev kot oda tistemu, kar je človeško. Zaveda se osnovne pozicije človeka in sega po božanskem. Glasba Primoža Oberžana dogajanje nemoteče spremlja in ga nadgrajuje. Luč ni bila uporabljena po načelu, da moramo vedno videti prelepe obraze in rahlo dvignjena krila, ampak po učinku. Svetloba in senca tako skupaj tvorita nove pomene in atmosfere. Predstava lahko funkcionira le, če se spomnimo in si priznamo, da smo bili otroci in da smo ljudje, če izbruhamo jabolko, v katerem sta logika in intelektualizem. *Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 60, številka 5, stran 13 Jure Mavrič
HHhH: o zgodbi in njenem nastajanju

HHhH: o zgodbi in njenem nastajanju

Konteksti (Tomaž Bešter), 25. februar 2015 ― HHhH je kratica za Himmlers Hirn heißt Heydrich, kar bi po slovensko pomenilo Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich.  HHhH je hkrati tudi naslov odlične knjige, ki sem jo z veseljem prečital v zadnjih dnevih. Naslov lahko o knjigi izda veliko, a največkrat je tako, da ga šele po branju uspemo nekako dojeti in takrat nam je bolj jasno, kam pes taco moli. Knjige vsekakor ne gre soditi zgolj po naslovu. Če že, potem rajši po platnicah. In razmišljanje, pisanje o HHhH, je vsaj toliko prepredeno z užitkom, kot je bilo branje. Takoj je potrebno razjasniti: roman Laurenta Bineta o atentatu na Reinharda Heydricha je izjemno dobro berljivo delo, vrhunsko v svoji strukturi, inovativno v svojem pristopu in napeto branje, ki ti poleg zgodbe, ki jo je napisala zgodovina, poda tudi zgodbo o rekonstruiranju te zgodbe. Roman, ki ga imamo pred seboj, lahko torej dojamemo zgolj kot enačbo, v katere računu sta se znašli zgodba o atentatu in zgodba o pisanju zgodbe o atentatu. To je Zgodba HHhH. In za to preprosto enačbo se skriva roman, ki je nekaj povsem najboljšega, kar sem prebral v zadnjem času. In teh nekaj vrstic izkoriščam za to, da pojasnim, o čem boste v knjigi brali in kaj je tisto, kar roman privleče iz kupa povprečnosti. vir slike: myfavouritebookshop.co.uk HHhH je roman, ki se ukvarja najprej z zgodovino. Je zgodovinski roman. Pripoveduje malodane celotno biografsko pripoved o Reinhardu Heydrichu. Kdor tega gospoda ne pozna, naj si poišče informacije na spletu. V resnici sicer kar malo odsvetujem brskanje za dodatnimi vizualnimi reprezentacijami podrobnosti zgodovine, ki jo je pisal Heydrich. Pa ne zato, ker bi skušal zatiskati oči pred nečim, česar nikdar ne bi smeli pozabiti, temveč zato, ker obstajajo podrobnosti, pred katerimi si vseeno lahko dovolimo zatiskanje oči. Brez pozabe. In brez podob, ki lahko dolgo ostanejo v glavi. Heydrich je bil, če zelo poenostavim, pravzaprav ideal arijskega bojevnika in apologeta nacistične ideologije, šef nekaterim najbolj
Nightcrawler (2014)

Nightcrawler (2014)

Filmski kotiček, 25. februar 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDržava: ZDALeto: 2014Žanri: Krimi, Drama, TrilerDolžina: 117',  ImdbRežija: Dan GilroyScenarij: Dan GilroyIgrajo: Jake Gyllenhaal, Riz Ahmed, Rene Russo, Bill Paxton, Kevin Rahm, Michael Hyatt, Ann Cusack  Za nekatere stvari ni nikoli prepozno. Ena izmed teh  stvari je nedvomno tudi režija in Dan Gilroy je najboljši dokaz pravilnosti te trditve. 55-letni ameriški scenarist in novopečeni režiser ni posnel podpovprečen filmček, katerega edini namen je potešitev lastnih režiserskih ambicij, ampak nam je po moji oceni ponudil eno najzanimivejših filmskih izkušenj preteklega leta. Človek, ki ga v Hollywoodu poznajo predvsem po njegovem scenarističnem udejstvovanju, je svojo scenaristično pot začel kot del ekipe, ki je spisala scenarij za svoj čas zelo popularno, a kakovostno skromno  zf akcijo Freejack (Geoff Murphy, 1992). Med drugim je z bolj uveljavljenim bratom Tonyjem (Michael Clayton) spisal scenarij za Bournovo zapuščino, največji scenaristični dosežek v njegovi dosedanji karieri pred Nightcrawlerjem pa je bilo sodelovanje pri odlični fantazijski drami  Padec  (The Fall, Tarsem Singh, 2006). Jake Gyllenhaal je Louis Bloom. Samotar, ki mogoče nima preteklosti, a je pripravljen storiti vse, da si ustvari prihodnost. Mogoče naš (anti)junak v prvem prizoru, v katerem poskuša odrezati kos aluminijaste ograje, ki ga bo kasneje prodal na odpadu, ne ponuja takega vtisa, a že v nadaljevanju prizora ga vidimo v povsem drugačni luči. Samotar njegovega kova je v preteklosti  imel veliko časa za raziskovanje, učenje in akumuliranje potrebnih znanj  in spretnosti, s katerimi si bo zagotovil svoje mesto pod soncem. Neznatna ovira pri uresničevanju zastavljenih ciljev je le dejstvo, da Louis še ni povsem na čistem s samim seboj, kaj sploh želi početi v življenju. Glede na izkušnje z nabiranjem odpadne kovine oceni, da ima potrebne kvalifikacije za delo na odkupni postaji, toda skrivnostne sile njegovo pot začrtajo drugače. Na poti domov opazi prom

Reprodukcija neenakosti

Pogledi, 25. februar 2015 ― Jože Vogrinc se v svojih doslej še neobjavljenih kratkih, fragmentarnih, asociativnih, dnevniških »robnih zapisih« večinoma (polemično) odziva na prebrano literaturo s področja antropologije, sociologije medijev, kulturne kritike – področij, s katerimi se ukvarja kot predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kot nakazuje podnaslov, je teoretično izhodišče avtorjevih analiz historični materializem, kar »učinkuje« na treh ravneh.

[LITERATURA: tuje] Recenzija zbirke esejev: Jonathan Franzen – Kako biti sam

Koridor, 23. februar 2015 ― Založba: LUD Literatura Prevod: Urban Vovk in Jernej Županič Leto izdaje: 2014 Jonathan Franzen, znan ameriški pisatelj in esejist, ni tuj niti slovenski bralski javnosti. Poleg dveh romanov (Popravki in Svoboda) je v slovenščino prevedena tudi njegova avtobiografija z naslovom Območje nelagodja. Najnovejše prevedeno delo, Kako biti sam, pa je zbirka esejev, ki je sicer v izvirniku izšla že leta 2002. Sestavlja jo štirinajst besedil, ki jih je Franzen napisal med leti 1995 in 2002 in so pred knjižno objavo izhajala v revijah The New Yorker, Details in Harper's. Prav po zadnji omenjeni reviji je vzdevek dobil odmevni "esej za Harper's", ki pa ga je zaradi nerazumevanja javnosti Franzen za izdajo v zbirki preoblikoval in na novo naslovil z vprašanjem Zakaj bi se trudil? S pozicije avtorja uspešnic, ki jo je kasneje še utrdil z romanom Popravki, v njem v nekoliko resigniranem tonu opisuje, kako je imel kot mlad avtor težave z razumevanjem medijskega pompa, ki je nadomestil pričakovan in želen odziv družbe iz časov, ko je roman še imel vzgojno moč. Zaton ameriškega družbenega romana, kot ga je razumel, ga je spravljal v depresijo, molk in nato osamo. Kot romanopisec se je v kulturi, kjer je branje očitno nezdružljivo s sodobnim življenjem, počutil povsem odveč. Zakaj bi se torej trudil? Kakšno dolžnost ima pisatelj, če jo sploh še ima; koga mora njegovo pisanje nagovarjati, ga lahko sploh še kdo sliši? Da bi našel odgovore na ta vprašanja, se Franzen obrne vase in izpostavi rdečo nit esejev v zbirki, pomen samote: »Bralce in pisce združujeta potreba po samoti in iskanje bistvenosti v času vse večje efemernosti: združuje ju njuno seganje navznoter – prek tiskane besede – in iskanje poti iz osame.« Nakazana tesna povezava teh dveh entitet kajpak pomeni, da se v dobi tehnološkega potrošništva v neugodnem položaju poleg pisca nahaja tudi bralec, ki mu Franzen namenja esej Bralec v izgnanstvu. Samoto, ki jo zahteva branje, se zdi vse težje doseči, za kar Franzen večkrat

Skrivnostni algoritem je – človek

Pogledi, 23. februar 2015 ― Na otvoritveni večer filmskega festivala Sundance sta se odvrtela dva filma. Prvi je bil What Happened, Miss Simone?, dokumentarec o pevki in borki za človekove pravice, Nini Simone. Eden od producentov je bilo podjetje Netflix, ki svoj obstoj v veliki meri utemeljuje na podatkih, ki jih dobi od uporabnikov svojih storitev, torej ponudbe videovsebin na zahtevo. Kaj uporabniki gledajo, kdaj gledajo, kako ocenjujejo posamezne filme in žanre, pa tudi to, na kateri točki film prenehajo gledati in zakaj.
Naša kulturna politika je iz 19. stoletja

Naša kulturna politika je iz 19. stoletja

Pogledi, 23. februar 2015 ― Pred kratkim so zaslužni umetniški ustvarjalci prejeli Prešernove nagrade, elitna priznanja, ki jih podeljuje država. Tudi sicer skorajda ni nagrad, ki jih posredno ali neposredno ne bi omogočala država. Kar je paradoksalno, sploh naj bi šlo v izhodišču za početje, ki za svoje delovanje nujno potrebuje neodvisnost in stremi k preseganju razumevanja in prevpraševanja obstoječega (tudi) družbenega reda, katerega predstavniki pa po drugi strani ravno tem ustvarjalcem podeljujejo nagrado. Za kakšno obliko priznanj pravzaprav sploh gre? 
še novic